Málokto vie, že Maďarsko/Uhorsko sa kedysi nazývalo Slovensko. Šokovaní? Nečudujem sa, veď o tomto najväčšom a najstráženejšom tajomstve nikto nehovorí a nikto nevie. A predsa je to pravda. Spomína to ruský kronikár Nestor, hovorí o tom aj Uhorsko-poľská kronika a iné kroniky.
Keď som s týmto poznatkom vyrukovala na jednom kultúrnom stretnutí o slovensko-poľsko-maďarských vzťahoch, všetci prítomní zostali zarazaní ako soľné stĺpy. Tlmočníci neochotne preložili moju reč, nevediac, ako preložiť slovo „Slovensko“. Slovakia nebolo vhodné a Sclavoniu nepoznali. Slováci z publika, zväčša maďarskej národnosti, sa ku mne obracali a útočili, že to je výmysel a nezmysel, lebo v tej dobe vraj hranice neexistovali, a vraj odkiaľ to mám. Iba som sa pousmiala, pretože vtedy nebol priestor na siahodlhé vysvetľovanie. Povedala som len, že to nie je nijaký extrémizmus, ale historický fakt.
Mnohí historici sa pozerajú na ranné dejiny Uhorska prostredníctvom Uhorskej kroniky od anonymného notára kráľa Bela. Táto kronika zdôrazňuje silové zaujatie Karpatskej kotliny. Maďari si údajne podrobili Slovanov a tým získali ich zem. Lenže existuje aj iný, nedocenený zdroj informácií o tejto dobe. A tým je Uhorsko-poľská kronika. Kým Uhorská kronika stavia do popredia Arpáda, ako zakladateľa maďarského štátu, autor Uhorsko-poľskej kroniky románopisecky, ba až romanticky pokrvne spája Atilu, vodcu dávnych Hunov, s Kolomanom, predstaviteľom Uhrov-Maďarov, čo je zjavný nezmysel. Zrejme ani jedna kronika na svete nepíše objektívnu pravdu. Avšak to vôbec nie je podstatné. Podstatné je to, že sa v Uhorsko-poľskej kronike spomína krajina Slovensko, Sclavonia, ktorá bola premenovaná na Uhorsko. A táto krajina nebola NEJAKÁ všeobecná slovanská krajina, ale TÁ KONKTRÉTNA Slovenská krajina. Po anglicky by sme povedali: „It wasn’t a Slavic country, it was THE Slavic country, Slavia.“ A túto konkrétnu Slovenskú krajinu získali Uhri v mieri, lebo ju vyženili!
Uhorsko-poľská kronika: „Keď kráľ (Atila) po tomto víťazstve (v Chorvátsku a na Slovensku [Sclavonia] medzi riekami Sáva a Dráva) prekročil rieku Dráva (na sever), uvidel rovinatú a úrodnú krajinu (dnešné Maďarsko v okolí Blatna). Spočítal, že od jeho odchodu z vlastnej krajiny, východného Uhorska (v Ázii), uplynulo dvadsaťpäť rokov, a pocítil, že je po víťazstvách v toľkých vojnách vysilený. Začal premýšľať, čo má robiť, či sa má vrátiť do vlastnej krajiny, alebo si privlastniť túto obsadenú. Preto kráľ strávil mnoho dní vo vážnych úvahách a ako dobrý sa mu pozdával plán, že ak by si (Uhri) vzali Slovenky a Chorvátky za manželky, získal by tak krajinu v mieri a pokoji. Keď to oznámil svojmu vojsku, tento plán sa zapáčil všetkým mužom. Chodil potom po krajine a tešil sa z nej, pretože bola zemou zasľúbenou, tak ako bola zem izraelského národa. Keď poslal svojich poslov, prijal z tohto kmeňa od kniežaťa Slovákov dcéru, a vzal si ju za manželku. (Tá mu porodila syna, ktorému dal/a meno Koloman.) Podobne sa aj vojaci oženili so ženami z tohto kmeňa.“
Po latinsky: „Missis autem nunciis suis accepit a principe Sclavorum filiam de tribu eadem, et copulavit sibi eam in uxorem, (que peperit ei filium, cui nomen imposuit Coloman).“
Uhorsko-poľská kronika: „Prekročiac potom Dunaj prišiel (Atila) do plochej a rovinatej krajiny, zelenajúcej sa hojnosťou rastlinstva a plnej pastierov oviec, dobytka a divokých žrebcov (medzi Dunajom a Tisou). V tejto zemi totiž žili len pastieri a roľníci. Kráľ Slovenska a Chorvátska však našiel zaľúbenie pri mori, v meste, ktoré sa volá Split a ktoré svätý Apoštol Pavol obrátil na kresťanskú vieru a päť rokov tam sedel na biskupskom stolci. Potom, po ustanovení biskupa, odišiel do Ríma.
Neskôr sa však vydal na cestu a prekročil rieku, ktorá sa volá Tisa. Tu objavil ešte rovinatejšiu a priestrannejšiu zem, z ktorej mal väčšiu radosť. Vtedy zvolal všetko svoje vojsko a na chválu a slávu svojho vojska ju nazval Uhorsko. Krajinu rozdelil svojim kniežatám a barónom, zveriac im rozsiahle majetky. A so súhlasom všetkých rozhodol, že ak jeho manželka porodí viacerých synov, prvorodený bude vládnuť všetkým. Potom jeho manželka porodila syna, ktorému dal/a meno Koloman. Tento si vzal manželku z Chorvátska. Keď však Atila, slávny víťaz nad svetom, zostarol, dal zhromaždiť všetky kniežatá a veľmožov krajiny, odovzdal vládu do rúk svojho syna Kolomana a zomrel. Po smrti jeho otca porodila Kolomanova manželka syna, ktorý bol pomenovaný Belo. Tento sa po smrti otca vrátil do Aquileia a vzal si tam za manželku Grékyňu z Konštantinopolského cisárstva. Odišiel však odtiaľ a prišiel do svojej Sclavonie (na Slovensko, do Slovenskej krajiny), ktorú jeho starý otec nazval Uhorsko. A tam jeho manželka počala a porodila syna, ktorého nazval/a Yesse (Gejza a ten si vzal za ženu Poľku z Krakova, ktorá ho začala obracať ku kresťanstvu).“
Aj Maďari poznajú Staré Slovensko, ibaže ho poriadne okliešťujú. Pozrite sa na ďalšie mapy z maďarského zdroja.
Ruský kronikár Nestor napísal: „Spusta mnogo vremeni seli Slavjane po Dunaju, gde teper zemlja Vengerskaja i Bolgarskaja. Ot tech Slavjan razošlis Slavjane po zemle i prozvalis imenami svoimi ot mest, na kotorych seli. Tak odni, pridja, seli na reke imenem Morava i prozvalis Morava, a drygije nazvalis Čechi. A vot ešče te že Slavjane: Belyje Chorvaty, i Serby, i Chorutane. Kogda Volochi (Rimania) napali na Slavjan Dunajskych, i poselilis sredi nich, i pritesnjali ich, to Slavjane eti prišli i seli na Visle i prozvalis Ljachami, a ot tech Ljachov Poljaki, drugye Ljachi – Lutiči, inyje – Mazovšane, inyje – Pomorane. Tak že i eti Slavjane prišli i seli po Dnepru i nazvalis Poljanami, a drugyje – Drevljanami, potomu čto seli v lesach, a drygye seli meždu Pripjatju i Dvinoju i nazvalis Dregovičami, inyje seli po Dvine i nazvalis Poločanami, po rečke, vpadajuščej v Dvinu, imenujemoj Polota, ot neje i nazvalis Poločane. Te že Slavjane, kotoryje seli okolo ozera Iľmenja, nazyvalis svoim imenem – Slavjanami, i postroili gorod, i nazvali jego Novgorodom. A drugie seli po Desne, i po Sejmu, i po Sule, i nazvalis Severjanami. I tak razošelsja slavjanskij narod, a po jego imeni i gramota nazvalas Slavjanskoj.„
Ruský kronikár Nestor tiež napísal: “Bě jedinъ jazykъ slověneskъ: Slověni, jiže sědjachu po Dunajevi, ich že prijaša Ugri, i Morava, i Česi, i Ljachove, i Poljane, jaže nyně zovomaja Rusь. Simъ bo pervoje preloženy knigi, Moravě, jaže prozvasja gramota slověnьskaja, jaže gramota jestь v Rusi i v Bolgarěch dunajskichъ.”
Významne sa tu vynímajú aj tie zápisy v ruskom letpise Nestorovom, kde sa hovorí, že posolstvo do Carihradu poslali Rastislav, Svätopluk a Koceľ. Slověnomъ živuštimъ kreštenymъ i knęzi ichъ, Rostislav, i Svętopolkъ (v Troicom spisku XIV. – XV. stor.: Svętoslavъ) i Kocelъ poslaša ko carju Michailu… Títo poslovia hovoria však v mene jednej krajiny, ktorú volajú zemlę (miesto zemľa) naša krštena, ďalej… se prislalasę ko mně Slovjenьska zemlę (zemľa), prosęšti učitelę sobě (v rkp. Troic.: Slovenьskae knęžьę prosęšte…) – toto sú cisárové slová; on tiež hovorí: i skaza imъ (t. j. Cyrilovi a Metodovi) rěči vsę (v dvoch rkp. XV. stor. len: ręčь) Slovjenьskichь knęzь… Napokon hovorí táto pamiatka: I umolena bysta caremъ, i poslaša ja vъ Slovjenьskuju zemlju kъ Rostislavu, i Svętopolkъu i Kъcьlovi (Lavrov, Materialy 104).
Takže tá Sclavinia, ktorú Maďari zakresľujú na mapách, bola kedysi pravlasťou Slovanov a nazývala sa Slovenskou zemou. A títo Sloveni/Slováci, ktorí ju obývali, niesli svoje pôvodné meno, čiže nemali prívlastok ako Moravania, alebo Bohémi (Česi vtedy neexistovali). Rečovo sú Slovenom zo Sclavinie najbližšie Slováci, pretože Sloveni sú vlastne Slováci, veď aj nesú ich meno. Je to prirodzené, pretože kontinuita osídlenia pretrvala. Naopak, Slovinci by nemali niesť svoje, pretože Nestor pre nich mal meno Korutánci.
Slovensko nikdy nezomrelo! Hoci Maďari úspešne valcovali Uhorsko, ešte aj na začiatku 15. storočia bolo dobre známe, že Uhorsko je vlastne Slovenská zem. Svedčí o tom aj Kostnická kronika. Cez Kostnický koncil prišlo Slovensko opäť do písanej histórie.
Kostnická kronika Ulricha Richentala zo začiatku 15. storočia: „Und zoch darnach in Windenland und darnach gen Pressburg…“ V preklade: „A odišiel do Slovenskej zeme a do Bratislavy…“ (pre tých, čo nevedia, Slovania sa nazývali aj Vinidmi, po nemecky Windisch, Wenden.)
Treba si pozrieť mapu Veľkého Chorvátska, ktoré zriadil Carihradský mier z r.678. Zaberalo územia od Bukoviny po Krkonošsko, a od Odry a Varty po Severný Bug Visly. Teda také veľké územie držali Hrbiati, majúci „veľa zeme“, a toto územie ovládol Svetopluk pokorením kniežaťa Vislán. Severne od Veľkého Chorvátska bola Vinídia Polanov-Pomoranov-Mazovanov-Veletov /do r.778 ríša Drahovíta,potom sa rozpadá/, západne od Veľkého Chorvátska bolo Biele Srbsko /Lužice,Lipsko,Bohémia/. Na juhu Veľkého Chorvátska bola SCLAVÍNIA /severného/ Podunajska mimo starého rímanského Impéria, siahajúce od Moravy cez Slovensko a Dákiu až po Odesu,čiže pobrežie Čierneho mora. Toto mal ovládať cisár Svetopluk so sídlom v Nitre za patriarchátu Metoda. Nie náhodou sa potom pripomína vojna Kijevskej Rusi s Uličmi /ústredie Peresečeň pri Kišineve/ a Tivercami medzi Karpatami a Južným Bugom, a Svetopluk vtedy stratil v boji zrejme aj Červené Chorvátsko medzi Severným Bugom a Sanom. Veď Nestor pripomína: Bol jeden slovenskí ľud Sloveni, ktorí sídlili pri Dunaji, a ktorých pokorili Uhri i MORAVANIA i Češi i Ľaši i Polania,ktorých teraz nazývame RUSI… To znamená, že zo Svetoplukovej ríše si urvali územie všetky tieto nástupnícke štátnosti! Ale vďaka mape Veľkej Chorvátie atď. môžeme územne určiť rozsah ríše Svetopluka aj jej územný vývoj. Netreba zabúdať, že Mauternsko Aribu bolo pod JEHO ochranou…
http://img.janforman.com/Obrazek6ncq4.jpg
http://img.janforman.com/Obrazek7pgci.jpg
http://img.janforman.com/Obrazek826uf.jpg
http://img.janforman.com/Obrazek9bnee.jpg
http://img.janforman.com/Obrazek11kopiem2en.jpg
http://img.janforman.com/Obrazek118zxx.jpg
http://img.janforman.com/Obrazek12kopiev62z.jpg
http://img.janforman.com/Obrazek12eoch.jpg
http://img.janforman.com/Obrazek13oom0.jpg
http://img.janforman.com/Obrazek145bkr.jpg
http://img.janforman.com/Obrazek15xmq1.jpg
http://img.janforman.com/Obrazek16kgbt.jpg
http://img.janforman.com/Obrazek17jemg.jpg
http://img.janforman.com/Obrazek18rfnr.jpg
http://img.janforman.com/Obrazek19myvx.jpg
http://img.janforman.com/poslednyrydp.jpg
Ak som to s textom prehnal,nech to kľudne admin vyhodí.
Keďže sa nedá vrátiť do textu- umistnim tu postupne obrázky patriace k článku.Zle som ich vložil…
výsek zo slovinského debatného fóra Ospravedlňujem sa autora som nezaznamenal- henba-ale zaujímavý pohľad od bratov.
Ohranjene so tri listine kralja Arnulfa Koroškega (Karantanskega) iz 9. stoletja, obdobja tik pred vpadom Madžarov v Panonijo, ko je obstajalo Karantansko kraljestvo)oziroma Slovenija. Tej sta pripadali Karantanija in Panonija. 22. Vinotoka/oktobra 893 je kralj Arnulf Koroški podelil kremsmünsterskemu samostanu nekatera posestva po Bavarskem in Sloveniji – »in aliis Waioariae scilicet atque Sclaviniae locis et terminis.« (Kos, Gradivo II. št. 306)
Tudi darovnica kralja Arnulfa Koroškega izdana 21. Malega srpana/julija 891 govori o Sloveniji – »capellam in Sclauinie partibus ad curtem nostram que Liburnia vocatur«, kar pomeni »kapelo v deželi Slovenija, na našem dvoru, imenovanem Liburnija« (Kos, Gradivo II., št. 298). Dne 9. Sušca/marca 891 pa je kralj Arnulf Karantanski podaril svoja posestva v dudlebski grofiji v Sloveniji solnograški cerkvi na prošnjo solnograškega metropolita Diothmara – » In partibus Sclaviniensibus vero in comitatu Dudleipa…«. (Kos, Gradivo II., št. 297)
[URL=http://img.janforman.com/Obrazek6f5hy.jpg][IMG]http://img.janforman.com/th/Obrazek6f5hy.jpg[/IMG][/URL]
Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev II, št. 891
Iz 9. stoletja imamo tudi vire, ki že pred Arnulfovim Karantanskim kraljestvom uporabljajo za ozemlje Karantanije in Panonije ime Slovenija (Sclavinia), npr. Conversio Bagoariorum et Carantanorum, cap VII, leta 871 za leto 785 – »V Sloveniji, namreč v predelu Karantanije in Spodnje Panonije«, latinsko »in Sclaviniam, in partes videlicet Quarantanas atque inferioris Pannoniae«.
 [URL=http://img.janforman.com/Obrazek7lvb2.jpg][IMG]http://img.janforman.com/th/Obrazek7lvb2.jpg[/IMG][/URL]
V istem spisu za leto 799 piše, da sta nadškof Arno in grof Gerold na željo frankovskega kralja Karla Velikega posvetila škofa Teodorika in ga pripeljala v Slovenijo, ga priporočila tamkajšnjim knezom in mu v oskrbo izročila Karantanijo ter sosednje pokrajine na severni strani Drave, vse do njenega izliva v Donavo.
Enako velja tudi za listino kralja Karlmana z dne 9. Kimavca/septembra 878, s katero je daroval opatu Werinolfu nekatera svoja posestva v predelu Karantanije v regiji Sloveniji – »Dedimus quasdam res nostrae proprietatis in partibus Carentanie Sclavinieque regionis sitas«. (Dr. Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev II, št. 248). Za leto 860 imamo zapis v naznanilu kralja Ludovika »Slougenzin marcha« oziroma Slovenska krajina (marka), kateri se nanaša na darovanje zemlje slovenskega vojvoda Pribine samostanu svetega Mavricija.
 [URL=http://img.janforman.com/Obrazek8z5ru.jpg][IMG]http://img.janforman.com/th/Obrazek8z5ru.jpg[/IMG][/URL]
Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev II, št. 878
Z dne 23. Kimavca/septembra leta 837 je zapis »ozemlje v Sloveniji, v kraju imenovanem Ipuža«, latinsko »territorium in Slavinia in loco nuncupato Ipusa« (F. Kos, Gradivo II. št. 121.). Za leto 828 imamo dva zapisa Slovenije. Prvi je v naznanilu cesarja Ludovika škofom, vojvodom, grofom in uradnikom po deželah cesarstva, pri čemer je ob Frankiji, Burgundiji, Italiji in drugih deželah navedena tudi Slovenija – »Sclaviniae« (F. Kos, Gradivo II. št. 102) ter drug zapis, ki se glasi »v predelu Slovenije«, latinsko »in partibus Sclaviniae« (M. G. Formulae, 314, no. 37).
Leta 824 najdemo zapis »v predelu Slovenije, v kraju imenovanem Zellia, kar naj bi bilo Celje«, in je v originalu zapisano kot »in partibus Sclaviniae in loco qui dicuntur Zellia.« (Franc Kos, Gradivo II., št. 78). Zgodovinarji se sicer ne strinjajo glede tega ali gre za Celje, ali za Zilsko dolino, ali Kanalsko dolino, kar pa je za nas nepomembno, saj so vse tri lokacije še zmerom znotraj današnjega slovenskega etničnega ozemlja, kakor so bile tudi v 9. stoletju.
 [URL=http://img.janforman.com/Obrazek98is8.jpg][IMG]http://img.janforman.com/th/Obrazek98is8.jpg[/IMG][/URL]
Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev II, št. 824
Še starejši zapisi o Sloveniji in Slovenskem se nanašajo na 7. stoletje in obdobje Slovenskega kraljestva v času kralja Sama (»Samonem regem Sclavinorum«, oziroma »Samovem kraljestvu Slovenskem, Fredegarjeva Kronika, IV. C. 68). Fredegarjeva kronika tudi enači Slovene (Sclavi) in Vinde (Winidi).
 [URL=http://img.janforman.com/Obrazek11ygq4.jpg][IMG]http://img.janforman.com/th/Obrazek11ygq4.jpg[/IMG][/URL]
Gre za obdobje med leti 623 in 658. Samovo Slovensko kraljestvo (Samonem regem Sclavinorum) je obsegalo več slovenskih dežel in sicer nekdanji rimski provinci Norik–Karantanijo ter Panonijo in čezdonavske dežele, Lužica ter kasneje imenovane Moravska, Slovaška in Češka. Iz 9. stoletja imamo tudi zapis »Sclavinia tellus« za leto 630 (Vita s. Amandi).
[URL=http://img.janforman.com/Obrazek11kopie0dzc.jpg][IMG]http://img.janforman.com/th/Obrazek11kopie0dzc.jpg[/IMG][/URL]

Najstarejši ohranjeni zapisi, ki omenjajo današnjo Slovenijo in njeno bližnjo okolico se nanašajo na 6. stoletje. Gre za pisanje Langobarda Pavla Diakona okrog leta 788 (P. Diaconus, Historia Langobardum), ki za leto 595 ozemlje na današnjem Tirolskem imenuje »Sclaborum provinciam«, za leto 738 pa Krajnsko imenuje »Carniolam Sclavorum patriam«, torej Slovenska domovina.
 [URL=http://img.janforman.com/Obrazek12kopiewq63.jpg][IMG]http://img.janforman.com/th/Obrazek12kopiewq63.jpg[/IMG][/URL]
Obstaja celo zapis imena Slovenija »in capite Sclavanie«, za leto 579 v delu Chronicon Venetum vulgo Altinae (Mg. Ss., XIV, 13, 14). Kronika je bila napisana v 13. stoletju, njeni starejši deli pa naj bi bili napisani med leti 800 in 1008. Izvirni rokopis je žal izgubljen, tako da gre samo za kasnejše prepise, zato ne moremo trditi, da gre za najstarejši latinski zapis imena Slovenija, ki se nanaša na današnje ozemlje Republike Slovenije oziroma njeno bližino. Zaenkrat predstavlja ta letnica le, najzgodnejšo omembo imena Slovenija v latinščini za današnje slovensko narodnostno ozemlje. Slovenija je torej obstajala že takrat, ko po trditvah nekaterih zgodovinarjev Slovenci naj niti še ne bi prispeli v te kraje. Daljše latinsko besedilo se glasi: »Per hoc sinodale concilium, cum conclaudatione clericorum, cum tocius per partes populi a Verona usque ad Panonie finem et in totum Forogulensium sive Hystrie partis cum Pola et Parentina civitatibus et in capite Sclavanie, quod est civitates nomine Pethena…«. Če bi se Slovenci v naše kraje priselili šele proti koncu 6. in v začetku 7. stoletja, kot trdijo »uradni« zgodovinarji, se sosednja ljudstva na nove prebivalce zagotovo ne bi tako hitro navadila, kaj šele, da bi sprejela poimenovanje dežele Slovenije že za leto 579!
 [URL=http://img.janforman.com/Obrazek1357by.jpg][IMG]http://img.janforman.com/th/Obrazek1357by.jpg[/IMG][/URL]
Kot bomo videli v nadaljevanju, so zapisi imena Slovenija v grškem in latinskem jeziku še starejši, je pa res, da se ti zapisi ne nanašajo na ozemlje današnje Republike Slovenije temveč so od nje precej oddaljeni. Toda to je povsem logično glede na definicijo imena Slovenija. Nobena slovenska vojvodina ali kneževina, se ni imenovala Slovenija, kadar je bila sredi drugih slovenskih dežel. Za kaj takšnega glede na obsežno slovensko poselitev seveda ni bilo nobene potrebe. Slovenije se zato pojavijo vselej na obrobju slovenskega ozemlja, oziroma tam, kjer so tuji napadalci zasedli slovensko ozemlje in na njem postopoma prevladali.
Če pogledamo južni ali jugovzhodni del Slovenije iz 9. stoletja, torej Spodnjo Panonijo, katere del sta bila takrat tudi današnje Prekmurje in Prlekija, opazimo, da se v obdobju po letu 1000, še pogosteje pojavi v takratnih zgodovinskih virih dežela z imenom Sclavoniae. Gre za panonsko Slovenijo, oziroma za ostanek nekdanje Panonije, ki po prihodu Madžarov ni bi neposredno pod madžarsko oblastjo, temveč je bil večinsko poseljen s Slovenci in je ohranil slovensko pravo in oblast. Omenjena je leta 1091 v pismu kralja Ladislava opatu Oderisiu iz Montecassina. O njej v panonski slovenščini v 16. stoletju piše že večkrat omenjeni Anton Vramec. Najzgodnejši latinski viri navajajo ime Sclauinia ali Sclavinia (Slovenija), s čimer so še v 10. stoletju označevali ne le Panonsko Slovenijo, temveč tudi Dalmatinsko Slovenijo oziroma dežele v notranjosti severozahodnega dela balkanskega polotoka.
Zgodovino dežele in celo kraljestva Sclavoniae oz. po domače v slovenskem panonskem narečju Slovenijeh, so večinoma opisali in obdelali Hrvati, nekaj tudi Srbi, ki so oboji obstoječe vire prilagodili sebi v prid in jih celo ponaredili. Slovenski znanstveniki so se preučevanju tega dela Slovenije v glavnem precej neodgovorno odrekli. Kljub temu pa je jasno, da se je deset let po izdani ogrski kraljevi Zlati buli, leta 1232 dežela Slovenijeh/Sclavonia prvič uradno imenovala kraljevina Slovenijeh oziroma regnum Sclavoniae. Do tedaj je v Slovenijeh običajno vladal ali ban, po čemer se je imenovala banatus (v domačem jeziku banovina), ali pa vojvod (herceg, dux), po katerem se je dežela imenovala ducatus ali vojvodina Slovenijeh. (Ferdo Šišić, Pregled povijesti Hrvatskoga naroda, Zagreb 1962, str. 185)
Prav tako danes vemo, da je leta 1273 bil v tem slovenskem kraljestvu latinsko imenovanem regnum Sclavoniae sklican prvi znani zbor z ohranjenim zapisnikom in sklepi. Zbor je bil zagotovo sklican tudi že prej, vendar o tem ni nobenih ohranjenih virov. Viri so seveda napisani v latinskem jeziku, kakor je bil to takrat običaj po vsej Evropi. Takratni zbor je zabeležen z latinskim imenom Congregatio Regni tocius Sclavonie generalis, ali po domače, slovensko – Splošni ali občni zbor celotne kraljevine Slovenije. Njegove odločitve se imenujejo statuta et constitutiones, čemur bi v prevodu rekli pravila oz. zakoni in ustava.
Do 16. stoletja je bila dežela še vedno večinsko slovenska, takrat pa jo je po turški okupaciji Srbije, Bosne, dela Dalmacije in Hrvaške zalil val beguncev iz teh dežel, ki so bistveno spremenili narodnostno strukturo panonske Slovenije. Obenem s številnimi selitvami, se je na področje panonske Slovenije selilo tudi hrvaško ime in sicer najprej na področje med rekama Kolpo in Savo, nato pa še dalje proti severu do Drave.
Pojem Slovenija v zgodovinskih virih, ki se nanašajo na ozemlje, ki je od današnje Republike Slovenije bolj oddaljeno, vendar je bilo v preteklosti večinsko naseljeno s Slovenci
Dežela kjer so živeli Sloveni oz. njih ostanek Slovenci, se je torej v srednjem veku, v zgodovinskih virih imenovala Slovenija ali Slovenijeh. Drugi narodi so za Slovenijo uporabljali različne izpeljanke kot so Slovinje, Slovinja, Slavinja, Slavija, Sklavinija, Vindija (hrvaško, srbsko, bolgarsko, makedonsko, črnogorsko, bosensko) Sclavinia, Sclavonia, Sclavenia, Sclavania, Sclauinia, Sclauonia, Sclauoniae, Sclavoniae, Sclavia, Schiavonia, Sclabonia, Sclavorum, Sclaborum, ????????? in ????????? (latinsko, italijansko, furlansko, grško) ter Windischland, Slavenland, Slovenien in Slowakia (nemško). Slednje predvsem zato, da so Nemci ločili današnje Slovence in Slovake, saj se v slovaškem jeziku, v »slovenčini« dežela tudi imenuje »Slovensko«.
Pojem Slovenija je v različnih jezikovnih izvedbah zapisan v zgodovinskih virih, ki delno ali v celoti popisujejo ozemlja naslednjih današnjih držav: Italija, Avstrija, Madžarska, Hrvaška, BiH, Črna gora, Srbija, Makedonija, Grčija, Bolgarija, Romunija Slovaška in seveda Slovenija. Kasneje bomo spoznali, da lahko ob razumevanju antičnega imena Retija dodamo še dele današnjih Švice in Nemčije.
Eden najbolj priznanih slovenskih zgodovinarjev 20. stoletja dr. Bogo Grafenauer, v svoji knjigi Zgodovina slovenskega naroda, 1. zvezek, iz leta 1954, pozna Sclavinio, vendar si je ne upa zapisati v slovenski obliki Slovenija, temveč latinski zapis »posloveni« in ga piše preprosto Sklavinija. Zanimivo je, da ime Sclavi oziroma Sclaveni, pravilno prevaja kot Sloveni, vendar ne naredi naslednjega logičnega koraka in imena Sclavinia dosledno ne prevede v Slovenijo.
 [URL=http://img.janforman.com/Obrazek145evr.jpg][IMG]http://img.janforman.com/th/Obrazek145evr.jpg[/IMG][/URL]
Primer v katerem dr. Bogo Grafenauer v enem stavku piše o Slovenih, Sklaviniji in Slovanih. Piše kako so Obri/Abari ob koncu 6. stoletja vsilili svoje vodstvo Slovenom v Sklaviniji in tako vodili ves slovanski pritisk proti Bizancu. Pisanje je zanimivo zaradi več razlogov. Grafenauer razlikuje Slovene od ostalih Slovanov, o katerih v 6. stoletju ni govora, deželo Slovenov (Sclavenov) pa imenuje Sklavinija in ne Slovenija, kar bi bilo edino logično in pravilno. Zgodovina slovenskega naroda, 1. zvezek, Ljubljana 1954, str. 106
Kako pravzaprav imenovati takšno ravnanje in to celo v imenu vzvišene znanosti? Dr. Grafenauer je dobro poznal delo slovenskih zgodovinarjev, svojih predhodnikov dr. Franca Kosa in dr. Josipa Grudna, oba sta namreč pisala o starodavni Sloveniji. Poznan mu je bil izvor latinskega zapisa Sclavinia in dejstvo, da to ime nedvomno predstavlja Slovenijo. Kljub temu v svoji knjigi vztrajno uporablja izraz »Sklavinija«, ki je povsem jasno znova sloveniziran zapis latiniziranega zapisa Slovenija. Naravnost sarkastično, predvsem pa znanstveno nedopustno. Gre namreč za dvojni kriterij, ki v znanosti ni in ne more biti sprejemljiv. Žal je takšen pristop v zgodovini pogosto kar pravilo.
Grafenauer piše o t.i. vlaški Sloveniji na levem bregu Donave v 6. stoletju (550 – 578). Leta 578 so Obri/Abari vdrli v to t.i. vlaško Slovenijo in »pustošili slovensko ozemlje tudi na tak način, da so pustošili polja (s požiganjem poljskih pridelkov)«. V svoji Zgodovini slovenskega naroda, 1. zvezek, Ljubljana 1954, stran 96, se sklicuje na bizantinskega zgodovinopisca Menandra, ki je te dogodke popisoval v drugi polovici 7. stoletja. Opisan je tipični pojav pojma Slovenija, ki je zabeležen potem, ko na obrobno slovensko ozemlje vdrejo tuji osvajalci.
 [URL=http://img.janforman.com/Obrazek15t0fe.jpg][IMG]http://img.janforman.com/th/Obrazek15t0fe.jpg[/IMG][/URL]
dr. Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, 1. zvezek, Ljubljana 1954, str. 96
Takšno neznanstveno ravnanje slovenskega zgodovinarja ima žal daljnosežne posledice. Drugim neslovenskim narodom (Hrvatom, Srbom, Bošnjakom, Bolgarom itd.), ki so kasneje zasedli dele slovenskega ozemlja, namreč dopušča, da sami ravnajo povsem enako kot Grafenauer. O Slovencih in Slovenijah v poznanih zgodovinskih virih se preprosto sprenevedajo. Takšno ravnanje se stopnjuje in v svoji skrajni izpeljanki privede do šovinističnih izpadov in poniževanja celo današnjih Slovencev in Republike Slovenije, češ da gre za nezgodovinski narod, oziroma narod brez državotvorne tradicije.
To nam potrjuje 7. zvezek Enciklopedije Jugoslavije iz leta 1968, kjer je pod geslom »Sklavinije« na strani 209 zapisano (slovenski prevod avtorja): »Kot Sklavinije (pravilno bi bilo Slovenije, op.p.) se označujejo območja slovenske oblasti v jeziku bizantinske administracije in piscev. Značilna množina kaže, da je bilo slovensko področje v očeh Bizantincev videti kot množica majhnih slovenskih oblasti. Naziv ni vezan na eno določeno ozemlje. Vsaka Sovenija (Sklavinija) predstavlja poseben politični okvir in ima svojega vladarja. Vladar ene izmed takšnih Slovenij je v grščini zabeležen kot eksarhont in je v letih okrog 836 – 37 dvignil veliko vstajo v območju Soluna. Neka vest o vojni Konstantina V. med leti 758 – 59 pravi, da si je cesar podredil Slovenije po Makedoniji, ostale pa prisilil, da priznajo njegovo vrhovno oblast. Pri Konstantinu Porfirogenetu se na nekem mestu ureditev pri Slovenih v zaledju bizantinske Dalmacije primerja z »ostalimi Slovenijami« (Sklavinijami). Naziv izgine ko slovenske oblasti vstopijo v večjo državno organizacijo. Sloveni pod bolgarsko oblastjo nimajo Slovenij, temveč se naziv uporablja za oblast tistih Slovenov, ki dejansko ali fiktivno sodijo pod vrhovno oblast bizantinskega cesarja. Uvedba bizantinskih vojaško – administrativnih enot je morala vplivati na izginotje samostojnih slovenskih političnih organizacij. Termin Slovenija (Sklavinija) se ne srečuje po sredini 9. stoletja.«
 [URL=http://img.janforman.com/Obrazek16kfk6.jpg][IMG]http://img.janforman.com/th/Obrazek16kfk6.jpg[/IMG][/URL]
7. zvezek Enciklopedije Jugoslavije iz leta 1968, geslo »Sklavinije« na strani 209
Pisanje v Enciklopediji Jugoslavije ni niti točno, niti pravilno. Nikakor ne drži, da se ime Slovenija (Sklavinija) po sredini 9. stoletja več ne pojavlja, kar smo jasno dokazali v zgornjem delu tega članka. Tudi ni res, da je ime Slovenija izginilo po uvedbi bizantinskih vojaško – administrativnih enot, ker je to vplivalo nanje, temveč je ime predvsem v Dalmaciji obstajalo še nekaj stoletij, dokler ga ni postopoma zamenjalo hrvaško ime na severu in srbsko oziroma črnogorsko ime na jugu.
Zgodnejši viri dejansko govorijo o Slovenijah na ozemlju današnjih držav Bolgarije, Makedonije in Grčije. V virih je uporabljena množinska oblika Slovenije, kar pomeni, da jih je bilo več. Nahajale so se zlasti na ozemlju, ki se je v političnem smislu dolga stoletja imenovalo Makedonija, po kateri sta imela naziv tudi Aleksander Makedonski ter njegov oče Filip Makedonski. Očitno je, da so pomenile Slovenije v Makedoniji, glede na njihovo množinsko obliko, več manjših, ozemeljsko med seboj ločenih področij, med katerimi je vsaka predstavljala poseben politični okvir s svojim vladarjem in slovenskim pravom. Bizantinski cesar Konstantin V., je npr. med letoma 758 in 759 zasedel Slovenije po Makedoniji, kot navaja omenjen grški vir.
Poglejmo za kaj pravzaprav gre oziroma kje so vzroki za pojav več Slovenij. Dokler so predstavljali Sloveni v Makedoniji večino, so živeli združeni v skupni politični deželi z imenom Makedonija. Tako so se ločili od sosednjih Dalmatinskih in Mezijskih Slovenov. Tovrstna politična razdelitev je rezultat okupacije in kasnejše uprave Rimskega imperija. Rimljani so namreč ozemlje Slovenov razdelili na številne province – Retijo, Norik, Venetsko/Beneško in Panonijo na severu ter Dalmacijo, Mezijo, Dakijo in Makedonijo na jugu. Ko so si po razpadu Rimskega cesarstva Makedonijo razdelila kasneje prispela antska ljudstva (Volgari/Bolgari, Obri/Abari/Avari in Srbi) ter Bizantinci oziroma Grki, so preostale manjše strnjene skupine staroselcev – Slovenov, namesto politično – geografskega, pričele uporabljati svoj lastni narodni naziv Slovenci.
Svoje narodno ime namesto političnega so pričele uporabljati zato, da bi se s tem ločile od novodošlih tujcev. Makedonija je bila takrat že razdeljena med tujce, avtohtoni Slovenci pa so v njej že predstvljali manjšino. Tako so se staroselci z imenom svojih dežel Slovenij (ostankov nekdanje oblasti Slovenov) ločili od tujcev, ki so zasedli njihovo deželo ter poudarili, da so v Sloveniji še zmerom svobodni. V grških virih je v 9. stoletju zabeležen vladar Slovenije v okrožju Solun (Grki ga imenujejo eksarhont), ki je dvignil veliko vstajo med letoma 836 in 837. To tudi pojasnjuje potovanje solunskih bratov Sv. Cirila in Sv. Metoda, nedolgo zatem, ki sta iz nekdanje slovenske, od tujcev zasedene in razdeljene Makedonije, prišla širit slovensko besedo oziroma pisanje v sosednjo slovensko deželo Panonijo, ki se ji je kmalu obetala podobna usoda, katere posledica je kasnejši pojav panonske Slovenije, oziroma dežele v virih imenovane Sclavoniae/Slovenijeh.
Povsem enako se je zgodilo v Dalmaciji. Konstantin Porfirogenet piše o Slovenijah v Dalmaciji v 9. stoletju. Slovenije so se tam pojavile šele potem, ko so Bizantinci že zasedli Dalmacijo in jo razdelili na vojaško – administrativne enote. Enak vzorec torej, kot v Makedoniji in Panoniji.
V 6. in 7. stoletju se je za Slovenijo (Sclavinio) pravzaprav štelo celotno ozemlje današnje Hrvaške (Slovenijeh in Dalmacija), Bosne ter kot smo že videli celo južneje, vse do Makedonije. Zgodovinsko delo Helmolts Weltgeschichte o tem pravi sledeče: »Poroča se, da so Hrvati prišli s severa po pričevanju cesarja Konstantina Porphyrogenetosa, v letu 626 premagali Obre in postali neodvisni prebivalci na osvojenem ozemlju…..Vendar se moramo spomniti, da je celotno, danes s Hrvati zasedeno in po njih poimenovano ozemlje, pred tem pripadalo Slovencem in se je imenovalo Slovenia. Sčasoma so se tod slovenski rodovi pomešali s hrvaškimi. Danes na prvotne lastnike in na panonsko slovensko kraljestvo spominjata samo še ime Slavonija, kot del hrvaškega kraljestva ter slovaški rod na Ogrskem.
 [URL=http://img.janforman.com/Obrazek17k6oh.jpg][IMG]http://img.janforman.com/th/Obrazek17k6oh.jpg[/IMG][/URL]
Helmolts Weltgeschichte, zvezek št. 5, poglavje »Das Auftreten der Kroaten und Serben«, stran 277; »Es muss aber in Erinnerung gebracht werden, dass das ganze, jetzt von den Kroaten beseste und nach ihnen benannte Land früher den Slowenen gehörte und Slowenia hiess…«
Helmolts Weltgeschichte trdi tudi: »Tisti rodovi, ki so bili naseljeni v starih rimskih provincah Panonija (PANNONIA), Norik (NORICUM), Retija (RAETIA), Vindelicija (VINDELICIA), so se imenovali s skupnim imenom SLOVENI ali SLOVENCI (Slawen oder Slowenen)«. ‚Slovenci‘ (‚Slowenen‘) smo torej po smislu citirane trditve v ‚Helmolts Weltgeschichte‘ nosili ime ‚Slovenci‘ že v starem veku pod Rimskim cesarstvom in ugotavlja, da danes edini nosimo ime Slovenci (‚die – heute den Namen Slowenen allein führen‘).
[URL=http://img.janforman.com/Obrazek18m9hh.jpg][IMG]http://img.janforman.com/th/Obrazek18m9hh.jpg[/IMG][/URL]
Helmolts Weltgeschichte, zvezek št. 5, poglavje »Die Slowenen«, stran 309
Povsem logično je, da je bilo ime ozemlja, na katerem je živelo ljudstvo Slovenov, lahko samo Slovenija. To nadalje pomeni, da je ime Slovenija dejansko še veliko starejše, kot smo mislili in je obstajalo že pred Rimljani. A ker je bilo ozemlje Slovenov izredno veliko (praktično gre za celotno srednjo Evropo), so se bolj uveljavila imena posameznih provinc npr. Panonija, Norik, Retija itd. Narodno ime ali osebno ljudsko ime zato ni bilo potrebno. O Retiji bomo prav zaradi njene posebnosti več izvedeli v zadnjem delu tega spisa.
Tudi pisec Bartholomaeus Anglicus, minorit ki je živel v 13. stoletju potrjuje zgoraj zapisano v svojem delu Bartholomaei Anglici De proprietatibus rerum, ki obsega 19 knjig katere je napisal okrog leta 1240. 15. knjiga ima naslov »De provinciis«, v njej pa so opisane razne evropske dežele. Snov je Anglicus delno posnel iz drugih spisov, delno pa jo je napisal na podlagi lastnih izkušenj ter ustnih pričevanj. Za nas je zelo zanimiva saj Anglicus piše tako o Karantaniji, kot o Sloveniji in Slovencih.
Karantanija oz. »Karinthia« mu je srednje velika pokrajina Germanije v Evropi, ki meji na vzhodu na Panonijo, na zahodu na Italijo, na severu na Donavo, na jugu pa na Slovenijeh in Dalmacijo. Hrvaške ali Hrvatov ne omenja, piše pa da »Karinthia« sodi v večjo Slovenijo.
 [URL=http://img.janforman.com/Obrazek19ktr2.jpg][IMG]http://img.janforman.com/th/Obrazek19ktr2.jpg[/IMG][/URL]
Pravzaprav piše o dveh Slovenijah, manjši in večji. Besedilo v latinščini se glasi: »Et est duplex Sclavia. Major, que et Sclavonia dicuntur, que Dalmaciam, Sarviam, Carinthiam continet et multas alias regiones«. K večji Sloveniji imenovani tudi Slovenijeh sodijo Dalmacija, Servija in Karantanija ter mnoge druge pokrajine. Jasno je da Carinthiam ne pomeni samo Koroške, ki sicer ne bi imela stika z drugimi deli večje Slovenije. Dejstvo, da enkrat piše da je Karantanija pokrajina Germanije, drugič pa del večje Slovenije je samo po sebi zgovorno. Za manjšo Slovenijo pravi Anglicus, da se razprostira od meja Saške proti Rutenom in Vandalom, jezik pa se močno nagiba k češkemu
 [URL=http://img.janforman.com/poslednympgc.jpg][IMG]http://img.janforman.com/th/poslednympgc.jpg[/IMG][/URL]
Bartholomaei Anglici De proprietatibus rerum
Metod
„to čo ste vyčítal z Wiki je SKOMOLENINA slova SAM – RÁDŽ = samovládca / sam-kráľ !!!“ <—— a toto je zase diagnoza.
Chcel som poukazat, ze Sarmatia mohlo byt vlastne len slovo pre Kralovstvo. Ale tato hypoteza je vysoko nepravdepodobna.
Pán Jano,
to čo ste vyčítal z Wiki je SKOMOLENINA slova SAM – RÁDŽ = samovládca / sam-kráľ !!!
Samraat (Sanskrit: samrāṭ or सम्राज् samrāj) is an Ancient Indian title sometimes translated into modern English as „Emperor“. The feminine form is Samrãjñī.
http://en.wikipedia.org/wiki/Royal_and_noble_ranks
O. K.
Dobrý večer p. Metód
„Osobné záležitosti“ ? A to kde konkrétne, som ich v diskusii s Vami „zatiahol“ ( stavím sa s Vami o ten kokteil, že mi to miesto “ zatiahnutia osobných záležitostí “ do „odbornej“ diskusie s Vami nenájdete, lebo sa to jednoducho nestalo ) .
Osobne nepoznám ani Vás a už vonkoncom Vami spomínanú osobu „viď.“ ako príklad.
Keď sa už neviete vyjadriť k tomu, čo sme spolu diskutovali, tak mi radšej nechajte to mnou spomínané a teraz už mnou z tohto dôvodu aj neodmietané „posledné slovo“.
A toho kokteilu, by som si aj s Vami dal, aby sme sa už konečne spoznali osobne. Do Tatier ( a teda aj cez Ružomberok ) sa najbližšie chystám až koncom augusta, ak tam ale pôjdem medzitým skôr, dám Vám vedieť.
Pán Jozef, dajakosi vždy do odbornej diskusie zatiahnete „osobné záležitosti“
(viď aj nie tak dávny konflikt s pani Ovsenou). :(
S tým „autaopravovaním“ ste úplne vedľa, lebo ja mám na autá vysokoškolský diplom.
Keď sa Vám auto pokazí tak, že ho „učňovkári“ nebudú vedieť opraviť, tak sa potom ozvite. :)
A čo sa týka jazykovedy v odbore archeolingvistika a paleografia, tak ak poznáte dakoho,
kto sa tomu venuje po večeroch relaxačne dlhšie ako ja, tak Vás spolu s ním pozvem
na mliečny kokteil a dáme reč (ja pivo nepijem lebo sú v ňom fitoestrogény, ktoré robia
„z chlapov baby“ – viď to každovečerné „vyplakávanie sa“ do pollitrákov – „a skutek utek“) :)
Dobrý deň p. Metód
Toho času dnes nemá nazvyš asi nik…. a preto je dobre, že už nemáme o čom mi dvaja spolu ( čo sa týka histórie ) debatovať. Verte nechcem mať nasilu ako sa vraví „posledné slovo“, ale ja, by som si svoje auto u Vás ( samozrejme len na základe toho, ako Vás poznám z diskusií ), určite „opraviť“ nenechal, nielen preto žeby to bola obchodne nevýhodná „služba“, ale hlavne preto, že ako človek ktorý najazdí nadpriemerne veľa kilometrov, potrebujem mať auto, na ktoré sa dá v jeho „technickom stave“ spoľahnúť.
Pani Blažena a pán Jozef,
momentálne som v časovej tiesni, tak Vám odpoviem „okľukou“:
Ja som od podstaty „technokrat“ v tom zmysle, že „keď mám opraviť pokazené auto,
tak ma zaujíma skutočná príčina poruchy a nie to, čo si o poruche toho auta kto myslí,
lebo ja potrebujem to auto spojazdniť v čo najkratšom čase, a na to použijem len tie diely,
ktoré do toho auta pasujú“.
Ako príklad „fungovania mojej technokracie“ sem dám môj posledný príspevok „k hrnkovi“:
Pán Hrnko, o Vašich invektívach voči mne si každý súdny človek
urobí názor sám.
Tak isto si každý súdny človek musí sám urobiť názor na „vývin“ slova „ország“, pretože sami maďarskí
„slovo-lúštiči“ (doslovný preklad maďarského pojmu pre etymológov)
hovoria:
„VALÓSZÍNŰLEG az „úr“ … „uraság““ (PRAVDEPODOBNE, AZDA, … )
Súdnemu človeku teda nezostáva nič iné, než pozrieť sa na to so
zdravým „sedliackym“ rozumom. A položiť si otázku:
„Koľkými fonetickými zmenami by muselo to slovo prejsť, kým by dospelo
do dnešného stavu?“
ÚRa-SÁG (pán-stvo):
– 1. iniciálne Ú na O
– 2. „prežretie“ „a“
– 3. zmena „Š“ na „S“ (S na SZ)
ORoSZ-ÁG (Rus-vetva):
-1. „prežretie“ „o“ v slove „orosz“ !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Teda ORoSZ-ÁG (Rus-vetva) k ORSZÁG JEDNA ZMENA !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Metod, píšete: „SLOVO, MENO SLOV-EN / SLOV-AN SA SKLADÁ ZO SLOVNÉHO KMEŇA “SLOV-” A PRÍPONY “-EN”,
KTORÁ V STARÝCH ČASOCH OZNAČOVALA PRÍSLUŠNÍKA KU “KMEŇU/SPOLOČENSTVU”,
A DNES BOLA NAHRADENÁ PRÍPONOU “-AN”, KTORÁ ZNAMENÁ PRÍSLUŠNÍKA K NÁRODU, MESTU, OBCI.“
Nemáte pravdu, pretože Sloven kedysi znel ako Slovenin. Teda až to posledné -in sa zmenilo na -an. Srbin na Srban, čiže Srb, Chorvatin na Chorvaťan, čiže Chorvát. Rusín na Rusan, čiže Rus, Nemčin na Nemčan, Nemec, Turčin na Turčan, Turek. Slovenin na Sloveňan.
S tým Ongr to bolo naozaj ako Ongr. Zial, s tym nic neurobite. Samozrejme hladanie obrazu Ongr v Onogurovi je uz snaha vyhnut sa slovenskemu vyznamu. Ongr ma aj slovensky vyznam a to ako uhor/had/cervik a uhor ako, ked zem lezi uhorom, co som dodnes nepochopila, co vlastne znamena (cervikmi navrchu?). Karpatske hory maju tvar hada, uhora, podla toho sa mohla zem vnutri nazvat Uhorsko.
Píšete: „MAGY-AR je zo staroturečtiny a je to doslovný preklad, kalk slova SLOV-AN,“
Toto je podla mna velmi daleko od reality.
Neviem ako Vam, ale mne Madar znie ako Megera, riadne tucna zena. Pripadne ako magor. Samozrejme, ze slovo magor odkazuje na Madarov rovnako, ako ciganit na Ciganov.
Dobrý večer p.Metód
Aj keď som sa v našej poslednej debate konkrétne o Vandaloch musel s Vami „rozlúčiť“, nedá mi to ešte „niečo“ dodať o Vašich príspevkoch nielen na tomto blogu vo všeobecnosti.
Veľká väčšina vašich príspevkov ( teda vo „všeobecnosti“ ) spravidla obsahuje,
– určitú časť ( skupina 1 – fakty ) nepopierateľných a doložiteľných historických faktov,
– určitú časť ( skupina 2 – dôsledky ) dôsledkov, skutočností, či záverov, logicky z týchto ( nepopierateľných a doložiteľných ) historických faktov viac, alebo menej pravdepodobne vyplývajúcich a
– určitú časť( skupina 3 – hypotézy ) nazvime ju „obrazne“ ako “ osobný vklad vášho tvorivého ducha „.
Všetko by to bolo v poriadku, nielen preto, že takto, alebo veľmi podobne by sa dali „roz-analyzovať“ aj príspevky väčšiny ostatných diskutérov ( vrátane mňa ), ale hlavne preto, že to ostatných učastníkov diskusie „podnecuje“ minimálne k zamysleniu sa, ak nie rovno k reakcii k mnohým Vašim „nastoleným otázkam“.
A nevidím problém ani v tom, že veľká väčšina účastníkov diskusií ( samozrejme nie všetci ) si v reakcii k Vašim „nastoleným otázkam“, spravidla kontinuálne ( schválne všimnite si to ! ) vyberá také, ktoré sú vždy výhradne zaraditeľné len do jednej z uvedených skupín, teda bud s Vami opakovane diskutuje len o :
– faktoch, alebo len o :
– dôsledkoch, alebo len o :
– hypotézach.
Problém ale, pre mňa u Vás je, že Vy podľa mňa doslova u nikoho ( resp. u všetkých tých spolu diskutujúcich, ktorých diskusiu s Vami som mal možnosť sledovať a čítať ) nerozlišujete, o akej, či ktorej z hore uvedených troch skupín otázok ,sa s ním bavíte a tým pádom sa z Vašich diskusií, úplne vytratia rozdiely, váhy či zákonitosti medzi jednotlivými skupinami a nie je vo Vašich príspevkoch takmer možné identifikovať, čo považujete za fakt, čo za dôsledok a čo za hypotézu. Je to škoda podľa mňa aj pre Vás, nielen pre mňa.
Len takto si dokážem vysvetliť našu poslednú diskusiu o Vandaloch.
Pán RisvolZ, POZOR!!!
SLOVO, MENO SLOV-EN / SLOV-AN SA SKLADÁ ZO SLOVNÉHO KMEŇA „SLOV-“ A PRÍPONY „-EN“,
KTORÁ V STARÝCH ČASOCH OZNAČOVALA PRÍSLUŠNÍKA KU „KMEŇU/SPOLOČENSTVU“,
A DNES BOLA NAHRADENÁ PRÍPONOU „-AN“, KTORÁ ZNAMENÁ PRÍSLUŠNÍKA K NÁRODU, MESTU, OBCI.
TO „HORÁKOVSKO-HROMNÍKOVSKÉ“ „SLOVO-DELENIE“ JE V ROZPORE
„S FUNGOVANÍM“ NÁŠHO JAZYKA !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Na dovysvetlenie sem dám toto:
Pán H., dokedy budete našich „mladých“ strašiť,
tým pseudovedeckým konštruktom „ong6r6/ongьrь“
ktorý vznikol „zožratím aj s navijakom“ tvrdenia
Pál-a Hunfalvy-ho, ktoré „vypustil do sveta“ pred 148 rokmi.
Tí „jeho“ Onoguri „majú jeden veľký problém“, A TO, ŽE DO DNES
Maďari NENAŠLI SLOVO „OGUR/GUR“ ANI V TURKICKÝCH (tam našli
len „oguz“) ANI „FINO-URALSKÝCH“ JAZYKOCH !!!
Najnovšie hľadajú v Iráne §§§
To nech už hľadajú rovno v „Medzi-potočí“ §§§
(A keď som zablúdil k Mezopotámii, tak som si spomenul na ďalšiu
„kuriozitu“. Pán Hrnko viete, čo znamená HAR Megido ?
Nuž, pre skutočných slovänofilov jednoducho HORa Megido !!!)
Samotný prof. Š. Ondruš vo svojom prvom diely Odtajnených trezorov slov o „Vaše milované ong6r6“ ani nezavadil, keď na strane 28 a 29
vysvetľoval jeho fundovaný názor na pôvod slova Uhor od rieky Uh !!!
Keby ste si poriadne prezrel Magnae moraviae fontes historici,
tak by ste zistil, že
LATINSKY PÍSANÉ LISTINY ZÁPADOEURÓPSKEJ PROVENIENCIE,
POUŽÍVAJÚ SLOVO „UNGAR“ V ČASOCH, KEĎ O „tých Madžaroch,
Megyeroch či Baškircoch“ v našich končinách „NEBOLO ANI CHÝRU
ANI SLYCHU“ !!!
Dávam tu znova do pozornosti nápis z „katakomb“ Soľnohradu,
v ktorom sa UNGARI spomínajú ZA ODOACERa !!!!!r. 477!!!!!!!
„ANNO DOMINI CCC LXXVII ODOACER REX RHUTHENORUM GEPPIDI GOTHI UNGARI ET HERULI CONTRA ECCLE SIAM DEI SEVIENTES BEATUM MAXIMU CUM SOCIIS SUIS QUINQUA GINTA IN HOC SPELEO LATITANTIBUS OB CONFESSIONEM FIDEI TRUCIDATOS PRECIPITARUNT
NORICORUM QUOQUE PROVINCIAM FERRO ET IGNE DEMOLITI SUNT“
Navyše, v Magnae moraviae fontes historici sa spomína
UUANGARIORUM MARCHA = WANGAR-iorum MARKA
„DAKDE“ SEVERNE OD SABARIE !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
TU MÁTE PÁN HRNKO „ZDROJ“ POĽSKÉHO „WIENGER“ !!!
JE TO „VÁŽSKA MARKA“, V KTOREJ ŽILI „SARMATI VAGI“ !!!
V 11. STOROČÍ JE DOLOŽENÁ „PROVINTIA UUAG“ !!!
TO JE ZDROJ NÁZVOV MORAVSKÝCH OBCÍ „VAŽANY“ (12.-13. st.),
ako „opozitum“ k názvom obcí „Moravany“ na Považí !!!
K tomu pridám, čo som dal do debata.pravda.sk/debata/cz-A120530_103534_sk_domace_p23/ :
MAGY-AR je zo staroturečtiny a je to doslovný preklad, kalk slova SLOV-AN, tento fakt je dnes potvrdený
nie len slovenskou pamäťou ( Kossuth z Košút, dnes časť Martina, …), ALE AJ GENETIKMI.
Meď-er je staršia podoba dnešného mena Maďar, ktorá je pôvodnejšia trebárs v tej koncovke -er, ktorá má podľa maďarských etymológov (napr.: Bárczi Géza, Magyar szófejtó szótár) význam „muž“ po maďarsky „fÉRfi“, a to má pochádzať so starotureckého „eri“ (v dnešnej turečtine je „erkek“) – STAROTUREČTINA JE TU PRETO, LEBO Z HISTORICKÝCH ZÁPISOV SA DÁ VYDEDUKOVAŤ, ŽE SO SLOVANMI RUTHENmi/RUSENmi/RUSINmi sem k nám prišlo asi 25000 ich ŽOLDNIEROV, POZBIERANCOV Z „ÁZIE“, KTORÍ „PREBEHLI“ Z BYZANTSKEJ „KRACHUJÚCEJ“ ARMÁDY – TREBA SI UVEDOMIŤ, ŽE RUSÍNI SI SVOJ DNEŠNÍ „ORoSZ-ÁG“ KÚPILI ZA 12 BIELYCH KONÍ, 12 TIAV, 12 VOZOV DAROV, … A 12 RUTHENiek/RUSINiek !!! (tak to vypočítava Magister P., zvaný Anonymus). NO, A VELITELIA, „DôSTOJNÍCI“ BOLI TURCI,
PRESNEJŠIE STAROTURCI, PRETO PORFYROGENET HOVORÍ O TURKOCH SO SLOVANSKÝMI ŽENAMI.
S vysvetlením slova Maď/Meď je väčší problém. Ak by som bral vážne Barcziho, tak by potom Magy-ar znamenalo „človeko-muž“? Ja som za to, že Maď- je dnes v MOND = „sloviť/hovoriť“!
skutocnost:
(Slo|vensko ->venca->) Vengaria, -> Ungaria, -> Hungaria, ->Uhorsko, -> Węgry , -> Magyar, …
Aj sem dám výzvu, ktorú som pôvodne smeroval na blog p. Hrnka,
ale keďže to môže byť výzva aj pre iných historikov a archeológov tak,
to dám aj sem, dúfam, že sa sem občas pozrú aspoň dajakí študenti
histórie, či archeológie.
Pán Hrnko, v úvodnom článku hore sa píše o “finančnej” korupcii,
ale existuje v týchto končinách aj “mentálna korupcia”, ktorej výsledkom
je “autocenzúra”, ktorá nútila “slovutné brady” vysmievať sa “objavieľovi”
trenčianskeho nápisu. A kam sa tie “brady” stratili, keď trenčiansky nápis
bol potvrdený nápisom v Zane?
Videl som mapu zo 18. st., kde boli zakreslené “hrinky”, ktoré tam mali tvar
ako bratislavský hrad, ale ten je tam nie je. A čuduj sa svete, najsevernejší hrink je zakreslený
UPROSTRED TURCA TAM, KDE JE TÁ POVESTNÁ MOHYLA,
v ktorej sa nič nenašlo.
ALE čítal som, že nedávno kdesi naši archeológovia našli “kniežací” HROB
NIE POD MOHYLOU, ALE V BLÍZKOSTI VEDĽA NEJ.
NEBOL BY TO NÁVOD, AKO KONEČNE NÁJSŤ ATILOV HROB “POD”
ONOU TURČIANSKOU “ATILOVOU MOHYLOU”,
ZVLÁŠŤ, KEĎ NAD ATILOVÝM HROBOM SA KONALA S T R A V A !!!!!!!!!!
TAKŽE ATILU POCHOVÁVALI SLOVENI !?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!
Zapojte svoje kontakty !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Pani Blažena,
to, čo ja viem o „realite jazykov“, mi hovorí, že s tými nosovkami v našich končinách
nie je dačo v poriadku.
Tvrdenie akademických jazykovedcov, že tu boli nosovky, je opreté o „nosovky“
zakonzervované v „Mondočtine“, ale do nej sa mohli dostať ešte dakde v okolí Uralu,
pretože, ako ukazujú genetické výskumy, ľudia so slovanskou haploskupinou R1a
sa okolo juhu Uralu „ponevierajú“ už „pekných pár“ tisícročí,
LEBO PODĽA GENETIKOV JE NAŠA GENETICKÁ PRAVLASŤ
POD PAMIROM OKOLO „MEDZIPOTOČIA“ RIEK SYR-DARJA A AMU-DARJA.
Túto pravlasť sme my „praroľníci“ museli opustiť, keď v dôsledku rozmrznutia severu
začali sibírske rieky tiecť na sever, a aj z toho dôvodu začal stred Ázie vysichať.
Jedni sme sa pohli do Európy popod Ural, druhí cez dnešný Irán a Malú Áziu,
ďalší prekročili Hindukúš na juh a ovládli dnešnú Indiu a „poslední“ išli na východ
do dnešnej Číny.
Tzv. biele múmie v dnešnej púšti Taklamakan sú tiež naši.
Čakám, že dakto objaví dajaký text,
aby sa potvrdila aj jazyková príbuznosť s nami.
Tak, ako sa potvrdila jazyková príbuznosť nás a Brahmánov genetikou (sú R1a),
tak sa, myslím, potvrdí genetická príbuznosť „bielych múmií“ jazykovedou.
V Sanskrte sa zub povie džamba, čo je temer po poľsky: zomb (foneticky),
to svedčí, že nosovky sú oveľa staršie, a do Poľska sa nosovky mohli „vrátiť“
so Sarmatmi/Škútmi, ktorí boli príšelcami (prvá vlna) z tej púšte Taklamakan.
Pretože okolo prelomu nášho letopočtu boli aj posledné oázy Taklamakanu
opustené, zanechané „piesku“.
Podľa mňa aj preto sa medzi tzv. Húnmi objavujú slovanské mená
ako Balamer, čo je prameňmi doložený prvý húnsky kráľ, ktorý im vládol pred Atilom/Oteckom.
A ich nasledovníci Obri/Avari, to bol asi druhý ba tretí „voj“ oveľa premiešanejší s „ázijcami“.
A ešte postreh, ktorý mi teraz vŕta hlavou, tá púšť Taklamakan leží obkľúčená horami
podobne ako U-hor-sko – takže to Východné Uhorsko na prvej mape hore
mohlo byť až v dnešnej Číne !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! :)
Metod, zaujímavý príspevok, ale má trhliny. Uhorsko sa pôvodne nazývalo Ongrska, nezdá sa mi, že by to znamenalo U-Hory.
Pojem UHOR/UGOR
je STARŠÍ
ako HÚN aj HUNGAR!!!
Genetika nám hovorí: „Hľadajme význam týchto názvov doma.“
UŽ NA MAPE PODĽA PTOLEMÁJA z prelomu 1. a 2. storočia nášho letopočtu
NACHÁDAME kmeň/národ TRANSMONTANI = CEZ-HOR-ÁC-I = ZÁ-HOR-ÁC-I !!!
A TO V MIESTACH, z hľadiska Grékov aj Rimanov, ZA HORAMI, ZA LESMI !!!
A keď si poukladáme všetky staré latinské názvy „motajúce sa okolo“ U-hor-ska,
dostaneme tento menný rad:
Ultra-silvá-n-ia, Trans-silva-n-ia, Trans-mont-an-a a Trans-mont-an-i .
A keď si k tomu priradíme Bi-har-sko z Pri-hor-sko, tak nám vychádza,
ŽE UNGARIA AJ HUNGARIA SÚ LEN „LATINÍKMI“ ZKOMOLENÉ VÝRAZY
pre U-GOR-IU / U-HOR-IU = U-HOR-SKO !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
“Vďaka” nezamestnanosti som sa dostal konečne k prelistovaniu
Magnae moraviae fontes historici III.
A ŽASNEM, ŽE AJ KEĎ V ORGINÁLNYCH LATINSKÝCH TEXTOCH JE POUŽÍVANÉ
LEN A LEN slovo UNGAR !!! ,
“SLOVUTNÍ” “BRATRŠTÍ” HISTORICI “VESELO” „PREKLADAJÚ“
POMENOVANIE UNGAR ako Maďar ?????????????????????
Pomenovanie MAĎAR sa podľa toho, čo napísal prof. Š. Ondruš,
v textoch na území “Európy” objavuje až v 14. – 15. storočí, teda
ZHRUBA VTEDY, KEĎ SA ZJAVILO POMENOVANIE SLOVÁK!!!
PÁNI HISTORICI “VEĎ TO JE NA §§§” !!!